-
1 job
[‹ob]1) (a person's daily work or employment: She has a job as a bank-clerk; Some of the unemployed men have been out of a job for four years.) služba2) (a piece of work or a task: I have several jobs to do before going to bed.) opravilo•- a good job
- have a job
- just the job
- make the best of a bad job* * *I [džɔb]noundelo, opravilo, posel; delo na akord; naloga, dolžnost; služba, položajcolloquially zadeva; colloquially težka naloga; špekulacija, izrabljanje službe za privaten zaslužek; American slang nečeden posel, kraja, rop, zločin; printing akcidenčni tisk; economy job card ( —ali ticket) — seznam delavčevih delovnih urjob analysis — analiza dela, analiza zaposlenostibad job — slaba stvar, težek položaj, neuspehby the job — na akord, od kosa plačano delowhat a job! — to je obupno!to make the best of a bad job — popraviti, kar se še da; molče požreti, ne kazati nevoljeto give it up as a bad job — opustiti kaj, kar je brezupnoit is your job to do — it tvoja naloga je, da to naredišto be on the job — pridno delati, pazitia put-up job — naprej dogovorjen zločin, prevaraAmerican to lie down on the job — zanemarjati delo, zabušavatiAmerican colloquially she is a tough job — ona je žilavaII [džɔb]1.intransitive verbdelati na akord; špekulirati, igrati na borzi, trgovati z delnicami; priložnostno delati;2.transitive verbdati akordno delo; preprodajati, špekulirati s, z; najeti, dati v najem (konja, voz); izrabljati službo za privaten zaslužek ali korist; uničiti kogato job s.o. into a post — vriniti koga na položajAmerican slang to job s.o. out of — oslepariti koga za kajIII [džɔb]nounvbod, zbodljaj, sunek; potegljaj z brzdoIV [džɔb]1.transitive verbzbosti, prebosti; izbosti ( out), izbezati; potegniti konja za brzdo;2.intransitive verbbosti, udariti (at)
См. также в других словарях:
vsák — a o zaim. (ȃ) I. v pridevniški rabi 1. izraža, da v določeni vrsti bitij, stvari ali pojavov ni bitja, stvari ali pojava, za katerega kaj ne velja: spoštovati vsakega človeka; pri vsakem gibu je čutila hude bolečine; elektriko so napeljali v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ízven — in izven [vǝn in ven] predl. (ȋ) z rodilnikom 1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora; zunaj: hiša je izven mestnega obzidja; zidati izven gradbenega okoliša / stanuje izven Ljubljane 2. publ. za izražanje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lotíti se — in lótiti se im se, stil. lotíti se ím se dov. (ȋ ọ; ȋ í) 1. z glagolskim samostalnikom napraviti prve akte, prva dejanja pri kakem delu, opravilu: tega dela sem se komaj lotil, zato še ne vem, kakšno bo; priprav se je lotil negotovo, kasneje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
priznávati — am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
se — zaim., imenovalnika ni, sêbe, sêbi, sêbe, sêbi, sebój in sábo, enklitično rod., tož. se, daj. si I. 1. izraža predmet ali določilo glagolskega dejanja, kadar sta identična z osebkom dejanja a) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
strán — í ž (ȃ) 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
trójka — e ž (ọ̑) 1. pog. številka tri: obkrožiti trojko / na tej progi vozi trojka tramvaj, avtobus številka tri ∙ žarg., med. izpuliti trojko podočnik 2. pog. pozitivna ocena, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobro: dobiva same trojke; v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vsákdo — vsákogar zaim., vsákomur, vsákogar, vsákomer, vsákomer (ȃ) izraža vsakega posameznika iz skupine oseb: vsakdo ima pravico do počitka; zna svetovati vsakomur; ne strinja se z vsakomer / ekspr. delo terja ustvarjalnost vseh in vsakogar / držati se … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zvíti — zvíjem dov. (í) 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra … Slovar slovenskega knjižnega jezika
